Brežiško – idrijska raziskovalna turneja po novoletni Japonski - I. del!

 

 

GALERIJA 1

 

Novo leto ni ravno najboljše obdobje za obisk Japonske, saj so vsi zelo zasedeni sami s sabo, s svojimi obvezami, običaji in družinskimi obvezami! Kljub temu pa so tudi Japonci precej raznovrstni. Med tremi skupinami, s katerimi smo imeli stike do sedaj, so se v enem klanu opravičili, da so prezasedeni in to leto nimajo več časa za nas, pri drugih dveh klanih pa so na sprejeli z odprtimi rokami in so z nami z veseljem delili vsoje navade, praznike in redke trenutke za vadbo karateja. Seveda pa ta obisk ni bil namenjen le vadbi karateja, pač pa tudi zbiranju novih znanj, izkušenj, spoznavanju japonske duše, kulture in miselnosti. Mimogrede: naš obisk smo najlažje predstavili z enostavno besedo: RAZISKOVANJE! Pri tem pa gre tako za zbiranje podatkov, vtisov in mnenj, novih človeških spoznanj in izkušenj, za tkanje drobnih človeških niti, ko povežejo sorodne duše tako, da si lažje izmenjamo svoje različne kulturne, socialne in tudi karate izkušnje. Naš karate je tako drugačen od osnovne japonske tradicije, da se marsikaj lahko tudi oni naučijo od nas (še posebej ko gre za tekmovalne izkušnje, moderne pedagoške prijeme, organizacijo), a smo tudi mi dobili dosedaj nedosegljiv vpogled v globino japonske tradicionalne duše, njihove kulture in običajev. Celo filozof Michael Morh, Švicar francoskega rodu iz Rindo šole, je po 17 letih bivanja in študija Japonske, Zena in filozofije naroda dejal: »Še vedno jih ne poznam dovolj dobro, pri njih je še vedno toliko skrivnosti in toliko skrivnostnosti!« Nam je vendarle uspelo odkriti eno od mnogih tančic in pokukati precej globje kot je to sicer dano kateremo koli karateistu, ki ima le evropske izkušnje.

Naš obisk na Japonskem je bil razpet med vadbo karateja, obiske prijateljev, ogled znamenitosti, snemanje, udeležbo na proslavah (novo leto smo slavili kar štirikrat!), dvodnevnem obisku in bivanju ter sodelovanju v življenju in delu mednarodnega Zen temlja v Kameoki pri Kyotu, ogledu tekme PRIDE v Saitami, v kateri je Hrvat Mirko CroCop Filipović v pol minute opravil s Kevinom Randelmanom, medtem ko sta se Rus Emilienenko in Brazilec Minotauro kar 20 minut spopadala za prestiž najboljšega v absolutni kategoriji, preden je Fedorju uspelo zbrati dovolj točk za zmago 3:0.

Ob posredovanju našega celjskega prijatelja in velikega karate entuzijasta Branka Gabrovca smo obiskali in vadili na novoletnem skupnem srečanju in treningu inšturuktorjev JKA v glavnem doju v Tokyu skupaj s svetovno elito in glavnimi japonskimi inštruktorji. Ker smo se dobro odrezali so na s le-ti povabili na novoletno pojedino in zdravico, glavni inštruktor Masahiro Tanaka pa nas je naslednji dan povabil še na slavnostni turnir v počastitev Cesarjevega rojstnega dne, po tekmi pa še na novoletno proslavo. Tako ne le da smo vadili skupaj z najboljšimi, pač pa smo si ogledali tudi tekmovanje in spoznali njihov način proslavljanja. Po prehodu v Kyoto smo nekaj dni vadili skupaj z mojstri šole RINDO SHITO RYU, ti so nam v čast in kot skupno novoletno zabavo naredili pravo pojedino, kjer se je tudi kot kuharski mojster izkazal mojster karateja Norifumi Sogachi. Obiskali smo tudi skupino prijateljev v Nari, nekdanji stari prestolnici, kjer sta nas sprejela gospa Atsumi Hirokawa, vdova legendarnega učitelja Hiroma Hirokawe, na svoj dom pa nas je povabil tudi mojster Nishiguchi, 8 DAN, kjer nas je ponudil z obrednim čajem, gostom pa so za poobedek skukali še pravo kavo, kar je sicer redkost na Japonskem. Pod nadzorom predsednika Rindo šole Irieja, 8.DAN, sta nam obe starosti Rindo šole izročila posebnega zmaja, ki bo odslej bedel nad nami. V Japonski ikonografiji je zmaj dobrodušna žival, ki pomaga svojim ljudem in ima vedno vlogo zaščitnika.

Da bi vse ne bilo prelepo smo se za dva dni podali v ZEN TEMPELJ, kjer smo spoznali skrivnosti asketskega življenja, se nato veselili kopanja v kopelih SENTO, novoletni večer pa smo preživeli v druščini mojstrov bojev PRIDE tekmovanja skupaj z našim gostiteljem Sogachijem. Ob polnoči smo nazdravili z japonskim ajdovim žganjem, nato pa se odpravili v družabno življenje. Tudi to je na japonskem specifično: običajno se ljudje srečujejo v hramih ali templjih, kjer darujejo bogovom nekaj jenov (tokrat so bili zraven tudi tolarji) ob prošnji sreče v novem letu. Naš gostitelj Sogachi je tradicionalist, zato nas je popeljal najprej v tempelj HEIAN JINGU, nato pod goro Fushimi in za zaključek smo obšli tri templje JINGU San. Božja pot je trajala vse do 5h zjutraj, ko smo se premraženi in premočeni zahvalili bogovom, da so bili milostni z nami. Cunamiji do Japonske namreč niso prišli, pa tudi sicer nas je vso pot spremljalo sočno, suho in in ne prav mrzlo vreme. Le za novoletni večer nas je nebo pokrilo s snežno odejo in prvi dan v novem letu je znova sijalo sonce. Tik pred odhodom domov smo obiskali še prijatelje v Osaki, družino Kaoru in Yoshija Nishikawa, nato pa je že sledil povratek domov preko Osake, Pariza in Ljubljane v Brežice. V japonski ekspediciji smo ob treh zagrizenih brežičanih imeli tudi novega člana in raziskovalca: Jerneja Severja iz Idrije. Le-ta nam je na Brniku obrnik hrbet in vse svoje vtise o čudnih Japoncih in treh norih Brežičanih hitel razlagati v domači Idriji.

Sicer pa velja za vse:

OMEDETO AKEMASHITE GOZAIMSU

Pa srečno in zdravo novo leto.

Veljko Jukič, Peter Dirnbek, Christian Kajtna

 

 

 

 

 

© KK Brežice 2007