01 / 2005 Brežiško – idrijska raziskovalna turneja po novoletni Japonski - II. del!

Avtor: Jernej Sever

JAPONSKA - dežela nasprotij

Japonska je ravno tako daleč in na nek način nedostopna, malo zaprta sama vase, v svojo kulturo in svoja prepričanja, da je kljub temu, da je s svojimi 120 milijoni ljudi druga največja gospodarska velesila, še vedno ekzotična, skrivnostna in posebna. Iz Evropskega zornega kota je nerazumljiva množica japonskih turistov, ki potrpežljivo sledijo svojim vodičem, in se popolnoma nekritično prepuščajo kolektivnemu romanju od ene turistične znamenitosti do druge. Japonci že tako na prvi pogled niso ravno narod individualistov. Ta vtis pa se ne spremeni tudi, če jih spoznaš od bližje. Japonska kultura se v svojem navdušenju po kiču, po svetlečih in živih barvah, razsvetljenih ulicah, karaokah, natrpanih izložbah, nagnjenju po še skoraj najstniški ženski lepoti in igralnicah, pokaže še v bolj ekstremni luči. Na eni strani je kaotična in polna ljudi, ki so vpeti v ogromen stroj tamkajšnjega gospodarstva, na drugi strani pa še vedno preprosta in naivna. Ljudje so navajeni na skromno življenje in pogosto popolnoma stoično prenašajo mraz v majhnih neogretih hišah. Individualna logika, občutek prikrajšanosti, nezadovoljstvo, v japonskem načinu razmišljanja ne obstaja. Potreba po varnosti, po vključitvi v skupnost, pa je vidna v vseh plasteh njihove kulture. V njihovem gospodarstvu, kolektivnih zabavah, ki se začnejo in končajo ob točno določeni uri, turizmu, predanost enemu učitelju, eni šoli, enemu podjetju, itd… Ima pa ta kultura odrekanja individualni svobodi tudi svoj drugo plat, ki pa se je razvila v visoko in nadvse kompleksno tradicijo.

Visoko kulturo so na japonskem gojili predvsem na dvorih in med samuraji. Na njeno oblikovanje so vplivale različne tradicije, najpomembnejšo vlogo pa je igral zen budizem. Ena najbolj znanih Japonskih posebnosti so trivrstična pesem haiku, ki ima natančno določeno število zlogov, znotraj te stroge forme, pa je zelo tenkočutna. Japonski vrt, ki poskuša s svojo organsko urejenostjo na majhnem prostoru zajeti dušo narave. Bojevniški duh samurajev, premagovanje lastnega strahu in bolečine, žrtvovanje samega sebe zaradi časti. Gejše, ki se jih ne sme zamenjevati s prostitutkami, ker je pri njih ženska erotika in občutki, ki so z njo povezani, prevedena v nadvse natančno izdelan kodeks kulturnega obnašanja. Čajna ceremonija, izčiščen japonski dizajn in visoka filmska umetnost. Vse te stvari imajo zelo močno tradicijo in filozofijo in dajejo Japonski, kljub temu, da so se že skoraj izgubile, nek poseben čar in dostojanstvo.

Japonska kultura je bila vedno in je tudi ostala zelo zaprta. Predvsem svojim brežiškim prijateljem, ki so s svojo naivno neposrednostjo vedno predrli steno tamkajšnje zadržanosti, se lahko zahvalim, da sem srečal mnogo različnih ljudi. Skozi spoznavanje ljudi in povezovanjem japonske tradicije, pa se kaos japonske kulture počasi začne oblikovati v neko približno celoto, mogoče vsaj toliko, da se o tem da napisati zgodbo. Zato, da pa lahko razumemo Japonsko tako kot je, pa se je skoraj nujno seznaniti s poglavitnimi fazami iz njene zgodovine.

Kultura samokontrole in samoodrekanja

Če bi te nekdo vprašal zakaj se japonska kultura razlikuje od naše in če bi to želel povedati v enem stavku, potem bi bil mogoče pravi odgovor, da je japonska kultura razvila nadvse izdelano in kompleksno tradicijo samoodrekanja, preseganja sebe in svojih individualnih teženj. Ta tradicija je vplivala na različne sloje japonske družbe in je imela pozitivne in negativne posledice, prav gotovo pa se v taki meri ni razvila v nobeni drugi kulturi, ali pa se je drugod, skozi zgodovinski razvoj izgubila. Zanimiva pa je zato, ker ponuja protiutež naši individualistični logiki.

Čeprav je bila Japonska pogosto izolirana od ostalega sveta in se je pred svetom tudi sama zapirala, pa se je v določenih obdobjih prepustila vplivom od zunaj in jih potem preoblikovala na svoj način. Iz Kitajske se je tako v 6. stoletju razširil budizem, kitajske pismenke, viden pa je bil tudi vpliv konfucionizma in taoizma na oblikovanje morale in etike. Kitajski vplivi so se prepletli z izvorno japonsko tradicijo in domačo religijo imenovano šintuizem. Predvsem zato, ker sta si v nekaterih konceptih zelo podobni, se budizem in šintuizem še danes dopolnjujeta in predstavljata najpomembnejši religiji na Japonskem. Budistična teorija reinkernacije je namreč precej podoben šintoistični tradiciji, ki pozna množico bogov, ali duhov (kami), ki se lahko manifestirajo v vseh stvareh, ki so pomembne za življenje, v vetru, dežju, gorah, drevesih, itd. Ko ljudje umrejo postanejo kami, to pomeni, da njihova duša ne gre v nebesa, ampak se vrne v naravo.

Od osmega stoletja naprej, se je na Japonskem začel oblikovati fevdalni red. Prej svobodni kmetje so zaradi visokih davkov postali najemniki na zemlji velikih posestnikov. Ti so se potem med sabo večkrat bojevali za prevlado. Za obrambo svojega premoženja in posestev pa so najemali samuraje. V 12. stoletju se je na Japonsko razširila zen sekta budizma, njena glavna značilnost je, da zagovarja stališče, da lahko stanje notranje budnosti-razsvetljenje dosežemo predvsem skozi samodisciplino in samoodrekanjem. Zen je znan po dnevih nepremičnega sedenja, preseganju lastnih čutov, preseganju ega in strahu, s tem pa je tesno povezano tudi z borilnimi veščinami. Zen teži k popolni koncentraciji na trenutek, tak kot je. S svojo težnjo po izčiščenosti, pa ni vplival samo na borilne veščine, ampak tudi na drugo japonsko umetnost.

Bušido-duša Japonske

Na osnovi vseh teh tradiciji se je počasi oblikoval nezapisan moralno etični zakonik imenovan bušido. Bušido je bila nekakšna nezapisana sveta knjiga, ki so jo strogo spoštovali predvsem samuraji. Običaji in filozofija, ki iz bušida izvirajo, pa so se močno zasidrala tudi v drugih slojih japonske družbe.

Samuraji so v času od 12. pa do sredine 19. stoletja predstavljali vrh japonske kulture in so se poleg borilnih veščin izobraževali tudi v filozofiji, kaligrafiji, etiki, morali, itd. Najbrž je to tudi razlog, da se je na Japonskem razvil poseben tip militaristične kulture in samoodrekanja, ki pa je za poudarjenim moškim principom, ohranil in razvil tudi veliko milino, nežnost in globino. Zanimivo pa je predvsem to, da bušido nikoli ni bil zapisan, vsebuje pa množico različnih pravil obnašanja, ki so se prenašala iz roda v rod, od očeta na sina in učitelja na učenca. Prav učitelju pa se na Japonskem pripisuje zelo veliko vlogo v razvoju osebnosti.

Po bušidu velja, da so starši tisti, ki te rodijo, učitelj pa te oblikuje v moža. Na Japonskem učenci še vedno ostanejo navadno doživljenjsko zvesti svojemu učitelju. Zaradi tradicije pa za učence tudi ni sprejemljivo, da bi svoje učitelje zamenjali. Učitelje so bili v času samurajev, delno pa tudi še danes, tam kjer je ohranjena stara tradicija, razumljeni kot utelešenje cilja učenja. Učitelji naj bi torej dosegli stopnjo razsvetljenja. Ne glede na to, ali so poučevali filozofijo, zen, borilno veščino, njihovo znanje nikoli ni bilo samo teoretično, ampak se je moralo zrcaliti v praksi. Predvsem pa naj bi bili učitelji tisti, predvsem v svetu samurajev, ki so bili najboljši v samokontroli in samoobvladovanju.

Prav samokontrola pa je najbrž najbolj odločilna plat bušida. Bušido uči potrpežljivost, vzdržljivost brez mrmranja in prijaznost do drugih. Na Japonskem se je tako še vedno mogoče srečali z nekakšnim kolektivnim sindromom prijaznosti. Kljub prijaznosti pa Japonci ne kažejo čustev. Preveč besed in pretirana čustva so po bušidu jasen znak, da ta čustva niso resnično globoka in iskrena.

Vrhunec samokontrole, premagovanja bolečine in čustev, pa je samuraj pokazal ob izvršitvi harikirija, samousmrtitve, kjer si je moral, ne da bi pokazal kakršen koli znak bolečine, prerezati trebuh. Harikiri je tako predstavljal očiščenje in častno smrti.

Vplivi ameriške kulture in hitra industrializacija

Kljub močni tradiciji samokontrole, estetike in modrosti, ki se je razvijala skozi zen filozofijo in samurajsko kulturo, pa je moderna Japonska zelo nekritično sprejela ameriške vplive. Ko se je po sredini 19. st . po dolgih letih zaprtosti in izolacije začela ponovno odpirati svetu, se je začel hiter gospodarski razvoj. Industrializacija je pripeljala tudi do imperialističnih teženj, ki pa so se končale s porazom Japonske v drugi svetovni vojni. Ko se je visoka kultura samurajev umaknila meščanskemu življenju, je od bolj zapletene življenjske filozofije, ostalo predvsem še spoštovanje avtoritete, stoično prenašanje življenja in prijaznost. Večina Japoncev si še vedno želi delati za veliko podjetje in niso navajeni menjavati službe, kljub temu, da se pogosto izgubijo v zapletenem birokratskem aparatu, ki ne dopušča inovativnosti. Čeprav se je v zadnjih letih začelo razvijati tudi bolj individualistično filozofijo, pa je sistem včasih še vedno neverjetno okostenel. Dokaz zato, je lahko tudi težavnost menjave denarja. Celo v Tokiju denar lahko zamenjaš le v nekaj bankah in še to povečini samo dolarje. Če pa ti že uspe najti ustrezno banko, protokol traja vsaj pol ure, med tem, se ti deset uslužbencev zelo prijazno prikloni in te premešča od enega delovnega mesta do drugega.

Malo več novega kot starega

Mešanje tradicije in moderne visoko tehnološko razvite kulture je tako, mogoče videti na vsakem koraku. Japonska mesta navadno nimajo jasnega centra, pogosto je v mestu več gospodarskih in trgovskih središč, kot recimo v Tokiju, stari leseni templji so v neposredni bližini velikih stolpnic. Zabaviščni parki, vlaki smrti in podobne oblike zabave, se vključujejo v trgovske centre, večnamenske dvorane, itd. Ulice so razsvetljene z množico reklamnih panojev in monitorjev, kjer se poleg reklam odvijajo tudi videospoti.

Japonska družba je še vedno izrazito patriarhalna, večina žensk ostane doma in opravlja gospodinjska opravila. V večjih mestnih središčih, pa je močno razvita tudi prostitucija. Obstajajo debeli katalogi v katerih si lahko poiščeš najrazličnejše spolne usluge. Prav tako je mogoče že v predelu Tokia, kjer se prodaja predvsem elektroniko, zaiti v trgovine, ki v več nadstropjih ponujajo pornografski material.

Najbolj donosna industrijska panoga so kmalu po drugi svetovni vojni postale igralnice imenovane Pačinko. V njih se igra za majhne denarje na avtomatih, ki so mešanica fliperja in igralnega avtomata. Igralec kupi določeno število kroglic in če te kroglice padejo v pravo luknjo, lahko dobi nagrado, še več kroglic. Pri igri so igralci popolnoma pasivni. Igralec lahko regulira le hitrost, s katero kroglice letijo v igralni avtomat, ko igro konča, lahko kroglice zamenja za nagrade ali pa za denar, vsaka kroglica je vredna 2.5 jena približno 5 tolarjev.

Stara tradicija in občutek za podrobnosti, se je tako, kot stari templji, izgubila v modernem mestnem vrvežu. Izmed ostankov tradicije je morda smiselno omeniti borilne veščine, kabuki (posebno vrsto japonske gledališke igre) in čajno ceremonijo. Vsem tem tradicijam je skupno, da vsebujejo zelo natančne rituale in kodekse obnašanja.

Med borilnimi veščinami glavno mesto vsekakor pripada sumu, ki ima več kot 1500 letno tradicijo in je imel na začetku predvsem ritualni pomen, kot prošnja bogovom za dobro letino. Večino ritualov se je v sumu do danes ohranilo. Sumo je tako ostal eden izmed svetih japonskih izročil, sumo borci pa so izjemno spoštovani.

Poleg suma pa so japonskega izvora še kendo (meč), jajdo (lokostrelstvo), judo in karate, v vseh teh pa je v veliki meri opazen vpliv zena. Vsi spopadi se po japonski filozofiji končajo z enim udarcem, enim zamahom meča, enim strelom. Za vsakim gibom se zato skriva velika natančnost in mnogo vaje. Kljub svetosti borilnih veščin pa so prav na Japonskem izumili tudi dve različni obliki modernega gladiatorstva. To sta K1 in Pride. Glavni turnir Prida se je na eni izmed glavnih japonskih televizijskih programov, prenašal na silvestrovo.

Znana japonska tradicije, ki si jo je smiselno ogledati, če obiskujete Japonsko je tudi Kabuki. Kabuki je tradicionalna plesno peta drama. Teme so zgodovinske, ljubezenske itd, posebnost teh iger pa je v tem, da tudi ženske vloge igrajo moški. Igralci pri igranju nimajo individualne svobode, tako kot pri večini drugih tradicionalnih stvari, ampak se morajo naučiti natančne gestike. Uporabljajo staro obliko japonščino, zato so nekatere igre težko razumljive tudi za Japonce. Tujci pa lahko vsaj v glavnem Tokijskem gledališču najamejo slušalke z angleškim prevodom igre.

Živa oblika ohranjanja starih običajev, ki se jo vedno pogosteje učijo tudi mladi, je čajna ceremonija. Pri tem ritualiziranem načinu priprave čaja, gre za natančno zaporedje predpisanih gibov, ki se jih je potrebno naučiti od učitelja. Prav pri izvajanju čajne ceremonija se pokaže kolektivna natančnost Japoncev. Rituala vam nikakor ne bodo hoteli pokazati, če zato ne bo vseh potrebnih pripomočkov. Na čajno ceremonijo je močno vplivala tudi tradicija zena, kjer so podobni rituali del vsakdanjega samostanskega življenja.

Zaključek

Japonska je tako mešanica kiča in izčiščene estetike, kaosa in reda, visoke in banalne kulture, tradicije, preprostega življenja, odrekanja in visoke tehnologije. Na videz je lahko banalna, vendar vseeno tako zelo drugačna, da ostaja zanimiva in skrivnostna, če jo spoznaš malo globlje, pa lahko ponudi nek drugačen pogled na svet, kar nas vendar ne more pustiti popolnoma hladne. Zato je na vsak način lahko lepa in prijetna izkušnja.

GALERIJA - 2.del