Kata

Domovina karateja je otok Okinawa. Okinawa je bila več stoletij samostojno kraljestvo in do 17. stoletja je bila pod močnejšim vplivom Kitajske kot Japonske. Tako so Okinawci potovali na Kitajsko proučevat njihov kung-fu, ki so ga potem na Okinawi imenovali tou-di (kitajska roka – zaradi okinawskega dialekta se pojavljajo različne transkripcije npr. to-de, to-te). Šele v začetku tega stoletja je bil karate predstavljen na osrednjem japonskem otoku (Tokio, Osaka). Tako lahko rečemo, da so korenine današnjega karateja na Kitajskem, deblo na Okinawi, glavne veje na Japonskem, številne veje in poganjki pa po vsem svetu. Njegova rast še vedno ni končana.



Kata predstavlja bistvo karateja. Številni mojstri karateja z začetka tega stoletja so pogosto izrekali mnenje: »Karate je kata in kata je karate.« Miyagi Chojun in Uechi Kanbun sta bila edina mnenja, da je bistvo karateja zajeto v Sanchin kati.



Vse do konca 19. stoletja je učni program karateja obsegal le kate ter dopolnilne vaje za krepitev udarcev (npr. makiwara) in utrjevanje telesa. Vedeti moramo, da je bil do takrat karate strogo varovana skrivnost in sploh ni bil poučevan v javnosti. Vadba je potekala izključno individualno, učitelj-učenec. Šele z družbenimi reformami (opuščanje fevdalnega sistema), ki so se pojavile na Japonskem po letu 1868, so postopoma pričeli karate poučevati javno. Učenje večjih skupin (npr. uvajanje karateja v šole kot del telesne vzgoje) je zahtevalo drugačen pristop in povzročilo spremembo metodike poučevanja. Tako je bilo postopoma uvedeno v učni program karateja poučevanje osnovnih tehnik (kihon), praktičnih aplikacij kate (bunkai), dogovorjenega sparinga (yakusoku kumite), prostega sparinga (jiyu kumite) in nazadnje športno tekmovanje (shiai) v borbah in katah. Učni program je postal formaliziran po vzoru drugih japonskih borilnih veščin – sistem šolskih (kyu) in mojstrskih (dan) stopenj. Kljub mnogim preobrazbam karateja ostaja kata njegovo jedro in kdor bi jo črtal iz učnega programa, bi preostanek neupravičeno imenoval karate.

Če hočemo razumeti posamezno kato, se ne moremo izogniti sprehodu v zgodovino. Na podobo in značilnost kate je vplivalo področje Kitajske, kjer je nastala. Za kitajske kate (forme) je značilno posnemanje borilne strategije živali. Najpogosteje je mogoče v karate katah prepoznati južnokitajske forme zmaja, tigra, leoparda, kače in žerjava. Na Okinawi so bile te forme preoblikovane v kate v skladu z okinawskim pojmovanjem borjenja in njihovo kulturo. Koncem 19. stoletja se je okinawski tou-di (Okinawa-te) delil v tri skupine, poimenovane po okrožjih na Okinawi: Shuri-te, Tomari-te in Naha-te. Do oblikovanja bolj specifičnih šol karateja (ryu) je prišlo šele v dvajsetih letih tega stoletja.

Za boljše razumevanje izvora kat sledi njihov pregled po vsaki od zgoraj navedenih treh skupin in generacije mojstrov.


Shuri-te kate:
Ananku, Chinte, Chinto, Jion Jitte, Kusanku, Naihanchi, Niseishi, Passai, Pinan, Sochin, Unsu, Useishi.

1. generacija: Matsumura Sokon (1809-1899)

2. generacija: Itosu Anko (1831-1915), Asato Anko (1828-1914), Chinen Sanda (1829-1914), Kinjo Pechin (1832-1918), Kyan Chofu (1835-1889), Chibana Chosho (1839-1919).

3. generacija: Funakoshi Gichin (1868-1957), Yabu Kentsu (1866-1937), Hanashiro Chomo (1869-1945), Kyan Chotoku (1870-1945), Motobu Choki (1870-1941), Yabiku Moden (1882-1941), Chibana Choshin (1885-1966), Mabuni Kenwa (1889-1952), Gusukuma Shinpan (1890-19549, Soken Hohan (1891-1982).

4. generacija: Arakaki Ankichi (1899-1929), Shimabukuro Zenryo (1909.1969), Nagamine Shoshin (1907-1997), Shimabukuro Tatsuo (1908-1994), Nakazato Joen (1922- ), Nakama Chozo (1899-1982), Higa Yuchoku (1910-1994), Miyahira Katsuya (1918- ), Nakazato Shugoro (1920- ).


Tomari-te kate:
Rohai, Wankan, Wanshu.

1. generacija: Teruya Kishin (1809-1864), Uku Karyuu (1800-1850).

2. generacija: Matsumora Kosaku (1829-1898), Oyadomari Kokan (1827-1905), Yamada Gikei (1835-1905).

3. generacija: Kinjo Kinin (1856-1897), Yamazato Giki (1866-1946), Nakaima Seikichi (1866-1932), Iha Kotatsu (1873-1928), Higa Kamado (1871-1930).

4. generacija: Nakamoto Kosei (1890-1067), Nakasone Seiyu (1893-1983), Maeda Gisei (1899-1973), Toguchi Seijin (1895-1937), Kuba Chojin (1904-1989).


Kate iz okrožja Shuri (Shuri-te) in Tomari (Tomari-te) imajo bolj premočrtne gibe s poudarjeno dinamiko in hitrostjo in jih danes zasledimo v šolah Shorin-Ryu, Shito-Ryu, Shotokan, Wada-Ryu.

Naha-te kate: Sanchin, Seienchin, Shisochin, Seisan, Sanseru, Seipai, Suparimpe, Kururunfa. 1. generacija: Higaonna Kanryo (1853-1915). 2. generacija: Miyagi Chojun (1888-1953), Kiyoda Juhatsu (1887-1968), Mabuni Kenwa (1889-1952). 3. generacija: Shinzato Jinan (1901-1953), Higa Seiko (1898-1966), Yagi Meitoku (1912-2003), Yogi Jitsuei (1912- ), Miyagi Kei (1919- ), Miyazato Eiichi (1922- ).

Kate iz okrožja Nahe (Naha-te) odlikujejo kratki, močni, krožni gibi in jih danes zasledimo v šolah Goju-Ryu in Shito-Ryu.

Poleg teh treh glavnih skupin so obstajale tudi druge manjše skupine. Dve sta še danes močno zastopani na Okinawi in imata prav tako kitajsko poreklo: Uechi-Ryu in Ryuei-Ryu.

Uechi-Ryu kate: Sanchin, Kanshiwa, Kanshu, Seichin, Seisan, Seirui, Kanchin, Sanseirui.

1. generacija: Uechi Kanbun (1877-1942).

2. generacija: Tomoyose Ryuyu (1897-1968), Uehara Saburo (1900-1965), Uechi Kanei (1911-1991).

3. generacija: Uechi Kansei (1922-1984), Shinjo Seiyu (1929-1981), Miyagi Seisaburo (1921- ), Uehara Takenobu (1930- ), Itokazu Seiki (1926- ), Uechi Kamei (1941- ).

Ryuei-Ryu kate: Anan, Heiku, Niseishi, Ohan, Pachu, Paiho, Paiku, Sanchin, Sanseru, Seisan, Seyonchin.

1. generacija: Nakaima Kenri (1850 - 1927).

2. generacija: Nakaima Kenchu (1856 - 1953).

3. generacija: Nakaima Kenko (1911 - 1989).

Ryuei-Ryu je bil več generacij poučevan le v okviru ene družine, v svetu pa je postal poznan šele, ko je Tsuguo Sakumoto, učenec Kenka Nakaime, postal večkratni svetovni prvak v katah v WUKO svetovni zvezi.



V razvoju karateja so imeli posebej vidno vlogo naslednji okinawski mojstri:

Itosu Anko (1831-1915) iz Shuri-ja je opravil prvo sistematizacijo kat. Nekatere kate iz skupin Shuri-te in Tomari-te je poenostavil in standardiziral. Kreiral je Pinan kate in jih leta 1906 uspel uvrstiti v učni program okinawskih srednjih šol.

Itosu Anko

Higaonna Kanryo (1853-1915) je opravil podobno delo pri katah skupine Naha-te. Njegov najbolj znan učenec je bil Miyagi Chojun (1888-1953), ustanovitelj Goju-Ryu šole. Kreiral je Gekisai kate in modificiral Tensho kato.


Higaonna Kanryo

Funakoshi Gichin (1868-1957), ustanovitelj Shotokan šole, se je učil pri Itosu Anku in Azato Anku. Velja za enega najbolj zaslužnih pri predstavitvi in uveljavitvi okinawskega karateja na Japonskem. Za časa svojega poučevanja v Tokiju je opravil številne spremembe v katah in nekatere tudi na novo poimenoval, preimenoval (npr. Pinan v Heian, Naifanchi v Tekki, Passai v Bassai, Kusanku v Kanku, Seisan v Hangetsu, Rohai v Meikyo, Wanshu v Enpi, Chinto v Gankaku, Niseishi v Nijushiho, Useishi v Gojushiho). V času pred drugo svetovno vojno je bil na Japonskem močan vpliv nacionalizma in zaradi tega so bila japonska imena bolj zaželena od okinawskih prevodov originalnih kitajskih imen.


Funakoshi Gichin

Mabuni Kenwa (1889-1952) se je učil pri Itosu-ju in Higaonni ter združil kate vseh treh skupin (Shuri-te, Tomari-te in Naha-te) v šolo imenovano Shito-Ryu. Največ je poučeval na Osaki, tako da je Shito-Ryu bolj zastopan na Japonskem kot na Okinawi.


Mabuni Kenwa

Kasneje so nasledniki starih mojstrov še naprej spreminjali kate v skladu z ideali in principi, ki so se jim zdeli najpomembnejši.

V vsaki šoli karateja so nekatere kate temeljne in na nek način pomembnejše od ostalih. Druge, običajno imenovane »naprednejše«, so sekundarne in se jih učimo po lastnem izboru.