Zgodovina in razvoj karateja


Kitajski izvori (od okoli 2600 pred n. št.)

Začetki karateja so zaviti v plašč misticizma, tajnega učenja in pomanjkljivih virov, vendar z gotovostjo lahko trdimo, da je nastal na tleh dveh največjih in najstarejših civilizacij, Indije in Kitajske. Čas nastanka veščine ostaja sporen, saj o njem pričajo le ustna izročila, ki jih ne moremo preveriti. Neka stara indijska legenda ga umešča celo v čas izpred 5000 let. Pri preučevanju karateja kmalu opazimo njegovo iracionalno, zenovsko filozofijo, kar je posledica dejstva, da so bili kreatorji te veščine v začetku gorski duhovniki, potujoči asketi ter pridigarji najzgodnejših orientalskih religij. Za duhovnega očeta karateja pa velja indijski menih Bodhidarma.


Bodhidarma
Bodhidarma – duhovni oče karateja

Indijski menih Bodhidarma (470 - 557) velja za duhovnega očeta karateja. Veščino je obogatil s prvinami joge, zena in tibetanske meditacije v gibanju ter odločilno vplival na oblikovanje mentalne energije v karateju. Pri Kitajcih je bil znan pod imenom Ta Mo, pri Japoncih pa kot Daruma Taishi. Prav tako je bil utemeljitelj zena. Rodil se je kot tretji sin kralja Sugandhe in izhaja iz bojevniške kaste Kshatriya, ki je poznala borilni sistem vajramushti. Na povabilo cesarja Wu Tia je leta 520 pripotoval iz Indije preko Tibeta v Kitajsko. Že sama pot, ki jo je opravil čez gorovja in skozi pragozdove Kitajske, kjer je mrgolelo divjih zveri in roparjev, nazorno priča o izjemnem značaju tega človeka, ki je potoval sam. V navadi tistega časa je bilo, da so vladarji okrog sebe zbirali največje mislece in duhovnike. Bodhidarma je bil 28. patriarh izvornega budizma in začetnik zena. Toda, ker je bil v svojem učenju preveč dosleden, se je kmalu zameril cesarjevim najožjim sodelavcem in tako moral zapustiti dvor. Pot ga je zanesla v severno kitajsko provinco Honan, kjer se je ustavil v samostanu Sil Lum, bolj znanem po mandarinskem nazivu Shao Lin, kar pomeni Mali gozd. Tamkajšnje duhovnike je poskušal navdušiti nad zenom, ki je težil k neposredni izkušnji resnice, k satoryu oz. prosvetljenju. Ker je zen zahteval dolgotrajne, nepremične meditacije, redovniki pa so bili šibkega zdravje, je Bodhidarma razočaran zapustil samostan in odšel v gore.

Po legendi je v samoti prebil devet let, nakar se je vrnil v Shao Lin. Za lažje izvajanje zena je uvedel sistem telesnih vaj, imenovanih shih-pa lohan shou ali 18 boksarskih tehnik. Ta kata se je v karateju ohranila pod nazivom Sanchin.


Shaolin
Shaolinski boks

Forma lohan je pripomogla k nastanku novih oblik vadbe. Telesni gibi so oponašali gibe živali in vsebovali spretnost, hitrost ter moč. Z leti se je v katah nabralo zelo veliko elementov napada in obrambe. Dobile so naziv shaolinski boks. Samostan Shao Lin je naglo zaslovel po nepremagljivih borcih. Njegov ugled je še bolj narasel leta 1522, ki se je v njem nastanil mojster Chuen Yuan Yik. Predelal je Bodhidarmovo kato in iz 18 tehnik kreiral 72 gibov rok in nog. Ker z rezultati svojega dela še vedno ni bil zadovoljen, se je odpravil na romanje po provincah Kitajske. Tako je srečal boksarskega mojstra Leeja in spoznal Pai Yu Fonga, mojstra mečevanja in tehnik dihanja chi gong. Vsi trije so se vrnili v Shao Lin, kjer so izoblikovali sistem, ki je temeljil na 170 gibih. Te so razvrstili v pet stilov, katerim so dali alegorična imena: zmaj, tiger, leopard, kača in štorklja. Omenjeni stili še danes tvorijo veščino kung fu wu shu. Širjenje shaolinskega boksa je tesno povezano z invazijo mongolskih Mandžujev, ki so leta 1644 zavzeli Kitajsko in se do leta 1912 na prestolu utrdili kot dinastija Ching. Prepovedali so nošenje orožja in delovanje shaolinskega boksa. Mnoge mojstre so preganjali in ubili, samostan Shao Lin pa leta 1662 požgali. Mojstri so ustanovili tajna združenja, preko katerih so posredovali znanje borilnih spretnosti in s tem pozitivno vplivali na razvoj lokalnih stilov borbe. Številni izvedenci so odpotovali tudi v sosednje dežele, kjer so vplivali na razvoj tamkajšnjih veščin: v Koreji na taekwondo, na Okinawi na karate, v Vietnamu na viet vo dao, na Filipinih na kali eskrimo, v Tajski in Burmi na boks z nogami.

Samostan Shao Lin je bil obnovljen v naslednjih stoletjih. V času t.i. kulturne revolucije (1966 – 1968) ga je dal predsednik Mae Zedong znova zapreti. Restavriran je bil leta 1981 in je danes ena osrednjih atrakcij Kitajske. Po uničenju samostana, ko se je veščina razširila po Kitajski in okoliških deželah in so nastali novi borilni sistemi, ki niso bili več v kontekstu zen-budizma, je tudi skupno ime shaolinski boks sčasoma izginilo. Zamenjal ga je izraz kitajski boks ali kung fu wu shu. Beseda kung fu pomeni »dobro naučena spretnost« in šele s terminom wu shu (»borilna veščina«) in chun fa (»način s pestjo«) dobi termin kung fu svoj smisel. Šole kitajskega boksa se med seboj ločijo po formi in geografskih vidikih. Delitev kitajskega boksa po formi

1) Zunanji ali trdi sistemi borbe (kitajsko: wai chija)

Temeljijo na razvoju fizične moči. Manifestirajo se z eksplozivnim in odrezavim gibom, ki je posledica nagle kontrakcije mišic. K tej skupini danes sodi največ šol (več kot 340) kitajskega boksa, prav tako pa tudi večina okinawskih in japonskih stilov karateja. Najbolj znane kitajske šole iz te skupine so: tang lang (stil kobilice), hao chuan (bela štorklja), ta seng men (stil opice), ng yuing (pet živali), ng cho kuen (pet starih) idr. Od šol karateja sem sodijo Shotokan, Shito-Ryu, Wado-Ryu, Kyokushinkai idr.

2) Notranji ali mehki stili (kitajsko: wu tang)

Temeljijo na vajah dihanja, koncentraciji in vizualizaciji. Njihov namen je prebuditi človekovo bioenergijo in jo povezati s kozmično. Takšen borec je po legendah nepremagljiv. K tej skupini sodijo: tai chi, pa kua, hsing i, chi gong idr., od karate šol pa Shotokai in Nanbudo.

3) Trdo-mehki sistemi borbe (kitajsko: pwan gai noon)

Ta skupina je iz prvih dveh prevzela najbolj značilne lastnosti in izgradila nov sistem. Takšen je npr. wing chun, pa tudi šole karateja Goju-Ryu, Uechi-Ryu.


Geografska delitev kitajskega boksa

1) Severnokitajski sistemi bojevanja

Središče teh stilov je bilo v Pekingu, kjer se je že po tradiciji nahajal sedež kitajske vlade. Peking je bil intelektualno in vojaško središče. Vojaške oblasti so sistematično preučevale borilne spretnosti. Zato v severnih sistemih naletimo na velik arsenal vojaškega orožja. Na bogatem severu niso bili ogroženi, zato so potencirali mehke oblike, ki zahtevajo dolgotrajno vadbo. Značilnosti teh sistemov so nizki položaji, dolgi ročni udarci in pogosta uporaba visokih nožnih tehnik, ki so jih izvajali tudi iz skoka. Distanca je daljša, borilni prostor pa večji.

2) Južnokitajski sistemi bojevanja

Revnejši jug je razvijal svoje veščine v krčih nemira, predvsem v bojih zoper mandžursko nadoblastjo. Kitajski boks je postal oblika nacionalne samoobrambe in način upora zoper tujce. Negovala so ga razna ilegalna združenja. Center odpora je bil v priobalni provinci Fukien. V južnokitajskih stilih ni veliko mistike in filozofije. Težišče je bilo na učinkovitosti, kar je tudi razumljivo glede na položaj, v katerem so nastajali, pa tudi na dejstvo, da so bili kreatorji veščine kmetje in delavci. Borbene značilnosti teh trdih oblik boja so visoki položaji, kratki in ekspolzivni ročni udarci ter močno razvito telo s čvrstimi podlaktmi in golenicami. Južni stili ne poznajo visokih nožnih udarcev. Borbena distanca je krajša, borilni prostor pa manjši.