Zgodovina in razvoj karateja


Zgodovino karateja delimo na štiri razvojna obdobja:

 

1. Kitajski izvori (od okoli 2600 pred n. št.)
V tem času govorimo o začetkih arhaičnega karateja, ki je v Kitajski šele v 16. stoletju postal avtohton sistem borilne veščine. Duhovni oče karate-ja je indijski menih Bodhidharma, ki je l. 520 prišel na Kitajsko, da bi razširil zen-budizem. Po obisku na cesarjevem dvoru, se je ustavil v samostanu Shao Lin. Opazil je, da so duhovniki šibkega zdravja, zato je oblikoval sistem telesnih vaj z imenom shih-pa lohan shou ali 18 boksarskih tehnik (danes znane kot kata sanchin). Iz tega se je kasneje razvil shaolinski boks, ki je močno vplival na naslednje razvojno obdobje.

Več o tem obdobju si preberite na ...

2. Okinawsko obdobje (od leta 1372)
Na podlagi kitajskih prvin borbe in lokalnih okinawskih sistemov golorokega bojevanja se je izoblikovala veščina okinawa-te, bolj znana kot tote ali kitajska roka (pravili pa so ji tudi tode ali roka Tangovcev, po kitajski dinastiji Tang).

V začetku so obstajale tri šole, ki so se imenovale po krajih, kjer so delovale: shuri-te, tomari-te in naha-te. Najbolj znani mojstri teh šol so bili Sokon Matsumura Bushi, Anko Itosu, Azato Yasutsune (vsi trije shuri-te), Kanryo Higaona (naha-te) in Kosaku Matsumora (tomari-te).

Več o tem obdobju si preberite na ...

3. Japonsko obdobje (od leta 1920)
Karate dobi japonski naziv »prazna roka«. Govorimo o nastanku japonskega karateja. Največji vpliv na oblikovanje japonskega karateja je izvedel Gichin Funakoshi. Reformiral ga je tako v metodičnem kot tudi filozofskem smislu. Karate se je iz pismenke tote preimenoval v »prazna roka«. Funakoshijeva šola karateja je postala znana kot shotokan.

Nastale so še druge šole karateja, med katerimi so najbolj znane: goju-ryu (Chojun Miyagi), shitoryu (Kenwa Mabuni), wado-ryu (hironori Otsuka), kyokushinkai (Masutasu Oyama), sankukai, nabudo (Yoshinau Nanbu) idr.

Več o tem obdobju si preberite na ...

4. Razvoj karateja v svetu (od leta 1950)
Karate postane mednarodni šport, ki preraste ozke okvire tradicionalne veščine in je vse manj japonska nacionalna posebnost.

V tem času nastanejo številne karate organizacije in stilske zveze. Po moči in ugledu se kot vodilni izdvojita dve zvezi: WUKO – športni karate in ITKF- tradicionalni karate. Mednarodni olimpijski komite potrdi obe zvezi in postavi zahtevo po poenotenju karateja.

Leta 1994 je iz zveze WUKO nastala WKF, ki je načeloma združila športni in tradicionalni karate. Peto razvojno obdobje bo era olimpijskega karateja, ko bo ta okinawsko-japonska veščina postala del olimpijske družine športov.